NARAVNA MESNA HRANA-ALI NAŠI PASJI GURMANI...

Večkrat dobim na e-mail vprašanja glede prehrane švicarjev, zato sem se odločila napisati kratek prispevek o prehrani svojih psov in tudi mladičev vzrejenih pri nas. Predvsem zato, ker prehrana naših psov ni tipična, ampak že več kot 10 let prisegamo na naravno, večinoma surovo hrano, ki jo tudi sami pripravljamo. V Sloveniji smo bili eni prvih vzrediteljev, ki smo s takin načinom prehrane začeli in lahko rečem, da imamo na tem področju bogate izkušnje. Morda bo prispevek komu v pomoč pri sestavljanju novih jedilnikov, morda se bo kdo zamislil nad načinom hranjenja svojih psov in morda se nekateri tudi ne boste strinjali z njim. Nikakor ni moj namen komu česarkoli vsiljevati, predstavlja le moj pogled in moje dosedanje izkušnje na tem področju. Mi smo zelo zadovoljni!

Svoje pse hranim z naravno, pretežno surovo hrano. Jaaaaaa, prav ste prebrali! Razni miti, da so psi zato bolj krvoločni in podobno, so bili že zdavnaj ovrženi in iz prve roke lahko potrdim, da niti slučajno ne držijo-naši psi so še vedno največji crkljivci na svetu in ne kažejo niti kančka agresije! Obroke tako sestavljajo različne vrste surovega mesa, mesnatih kosti in občasno tudi zelenjava ter druge priloge. Zame je najpomembnejše, da so sestavine čim bolj kvalitetne in pa seveda raznovrstne, zato jih kupujemo pri lokalnih dobaviteljih, zelenjavo pa v sezoni pridelamo na domačem vrtu (določene stvari-spomladi npr. koprive, pa naberemo na okoliških gozdnih obronkih). Za zimo si nekaj zelenjave zamrznem, ostalo pa kupujem sproti (večkrat je pozimi na jedilniku npr. tudi kislo zelje, ki vsebuje veliko vitamina C in je dober vir vlaknine). Ker obožujejo razne mesno zelenjavne juhice, včasih dobijo tudi kuhano hrano (kuhamo predvsem mesne juhe, občasno razno drobovino, določene zelenjavne in druge priloge). Sem in tja (npr. kot nagrado med treningi, včasih med potovanji ali izjemoma tudi doma) dobijo tudi visoko kakovostne brikete (ki pa jih kot obrok nikoli ne dajem samih, ampak vmešane z različnimi dodatki - konzervirano hrano s praktično 100% vsebnostjo mesa, jogurtom, sardelami, kozjim mlekom, skuto). Ampak kot sem napisala-to je res bolj izjemoma, praviloma je hrana naših psov naravna-mesna, ker jo psi obožujejo in ker je zanje najbolj zdrava.

Kako in zakaj sem se odločila za naraven način prehrane....

Ko sem dobila malo Nubico, sem bila prepričana, da so briketi najboljša izbira. Nič čudnega, saj so na vsakem koraku priporočali le brikete pa tudi na fakulteti je bilo govora le o briketirani hrani. Ti naj bi bili optimalna prehrana za psa-vsebnost hranilnih snovi uravnana do potankosti z vsemi potrebnimi dodatki, poleg tega pa tudi enostavni za odmerjanje in pripravo (korist za lastnika). Ker želim za svoje pse vedno samo najboljše, sem jo večinoma hranila z visokokavostnimi briketi (vmešanimi z jogurtom, konzervo, popečenim mesom, itd.), tu in tam pa je dobila tudi kuhano. Čeprav je dobivala skrbno odmerjene količine hrane, sem opazila, da je izredno hitro rastla (kar je lahko pri mladih psih problematično zaradi razvoja okostja). Poleg tega je svoje obroke pospravila v nekaj sekundah, nato pa prosjačila za več hrane... Občutek sem imela, da se nikoli ne nasiti. Z alergijami ali podobnimi zadevami na srečo nikoli nismo imeli problemov. Pa tudi njena dlaka je bila vedno sijoča. Pa vendar - ko sem jo opazovala pri zauživanju kuhane hrane ali glodanju mesnatih kosti, ki jih je tedaj dobivala le »tu in tam«, sem videla, da v jedi zares uživa. In odočila sem se, da bo treba nekaj spremeniti...

Tak način prehrane se mi je zdel bolj podoben naravnemu, zato sem še povečala število doma pripravljenih obrokov. Prebrala sem nekaj literature in začela hraniti surovo. Odziv z Nubine strani je bil res odličen, zato sem počasi praktično v celoti prešla na surovo. Že leta je tako surova hrana osnovna hrana naših psov, brikete pa dobijo res bolj izjemoma. Diva (naša druga psička) je bila že od samega začetka hranjena s surovo hrano. Rastla je počasneje in bolj enakomerno kot Nuba, s samim glodanjem pa se je precej zaposlila (super predvsem v »mladičkasti« dobi, saj mladiči kar pokajo od energije) in ni prihajalo do tistega »še sem lačen fehtanja«, ki sem ga opažala pri Nubi. In tako so na surovem seveda posledično pristali tudi vsi naši naslednji psi in mladiči...

Pa si poglejmo malo teorije, da boste laže razumeli mojo odločitev... Psi  spadajo med mesojede, čeprav niso tako ozko specializirani mesojedi kot npr. mačke. Nekateri jih radi prištevajo tudi med vsejede, saj so psi izredno prilagodljivi in so se tekom evolucije prilagodili tudi na druge vrste hrane, ki zanje morda ni najbolj primerna. Če na hitro pogledamo v zgodovino ugotovimo, da so psi sprva spremljali človeka pri lovu in se prehranjevali predvsem z mesno hrano, nato pa so se v dobi poljedelstva deloma prilagodili tudi na škrobnate ogljikove hidrate (oves, pšenica, riž, koruza, krompir, itd.) ter razvili večje število amilaznih genov  v primerjavi z volkom. To psom omogoča, da lahko do določene mere izkoriščajo tudi škrobna živila, kar pasja prehranska industrija s pridom izkorišča, saj so žitarice v primerjavi z mesom mnogo cenejše-samo poglejte si sestavo briketov srednje kvalitete in količino žitaric v njih. A dejstvo je, da žitarice niso enakovredno nadomestilo v pasji prehrani. Še nekaj dejstev... S prehranskega vidika je za pse značilno specifično zobovje (dolgi, špičasti grabilci namenjeni za lovljenje in trganje; močni, ostri ličniki in kočniki namenjeni drobljenju in mletju hrane), gibanje čeljusti v vertikalni ravnini (ni horizontalnega gibanja in širokih kočnikov (kot jih imajo npr. rastlinojedi), ki so potrebni za mletje rastlinske hrane), velik želodec, ki je sposoben sprejeti velike količine hrane naenkrat, nizek pH v želodcu (ki omogoča razgradnjo večjih kosov mesa in kosti ter tudi ščiti pred patogenimi mikrobi), kratka prebavila in hitra prebava (rastlinska krma se razgrajuje dolgo časa, zato imajo rastlinojedi dolga prebavila in počasno prebavo). V slini nimajo encima amilaze (encim potreben za razgradnjo škroba), ampak se ta izloča v manjših koncentarcijah šele v nižjih delih prebavnega trakta (trebušna slinavka, črevesje). Iz vsega tega lahko povzamemo, da je surova mesna hrana za pse zagotovo najbolj naravna, saj psi zlahka prebavijo in hranilne snovi črpajo dobro le iz hrane živalskega izvora.

Principov hranjenja s surovo hrano je več in težko je določiti kateri je najboljši. Sama menim, da je potrebno vsakemu psu individualno prilagoditi prehrano in ugotoviti kaj mu najbolj ustreza-seveda znotraj nekih razumnih meja in zakonitosti. Zato je zelo pomembno, da znamo svojega psa dobro opazovati. Nekateri prisegajo izključno na meso, spet drugi dodajajo zelenjavo, nekateri pa tudi druge priloge. Odgovora na vprašanje, katera je najbolj optimalna izbira, žal ni. Najbolj pogost način hranjenja je: 80% mesa, 10% organov in 10% kosti in tega se v večji meri poslužujemo tudi mi. Gre nekako za razmerje plena-torej razmerje kot so ga predniki psov jedli v divjini. Sama v obroke dodajam tudi zelenjavo in sadje  ter občasno tudi določen delež ogljikovih hidratov (trudim se, da bi bili ti čim bolj kompleksni).  Dejstvo je, da psi v svoji prehrani ogljikovih hidratov ne potrebujejo, saj energijo črpajo iz maščob in beljakovin-pa vendar sem se odločila, da v manjši meri moji psi v obrokih dobijo tudi to, ker sem ugotovila, da jim ustreza. Pa vendar... Če sem pred leti količinsko ogljikovih hidratov dodajala približno tretjino obroka, je danes to le še približno slaba četrtina ali celo petina, pa še to ne vsak dan. To pomeni, da občasno dobijo v posodo nekaj žlic priloge.

Kaj torej naši psi jejo...

  • meso (goveje, piščančje, puranje, konjsko, divjačinsko meso, goveja, ovčja, srca, neočiščene ovčje in goveje vampe, požiralnike, drobovino-pljuča, jetra, ledvice, vranice,...)
  • mesnate kosti (goveje repe, goveje in konjske prsnice in rebra (hrustančne dele!), piščančje vratove, hrbte in krila, puranje hrbte, puranje vratove, konjske, svinjske in ovčje mesnate kosti-predvsem mehkejše kosti (hrustančni deli ali kosti mladih živali)
  • ribe (lososove repe in glave, postrvi, slede, sardele,...)
  • zelenjavo-sezonsko z domačega vrta (peso, korenje, brokoli, peteršilj, cvetačo, zelje, bučke, špinačo, por, blitvo,...); zelenjavo spasiramo v sokovniku ali naribamo, včasih tudi skuhamo
  • sadje (jabolka, hruške, ribez, banane, maline, slive, ananas, češnje, jagode, borovnice,...); sadje si psi poleti na vrtu tudi radi sami naberejo
  • ovsene kosmiče, polento, riž, kašo, krompir, lečo, testenine,... (le kot priloga v manjših količinah in ne vsakodnevno, večkrat na teden dodam npr. 3-4 žlice omenjenih prilog)
  • skuto, mleko, jogurt, sir, skuhana ali surova jajca,...
  • zelišča (origano, baziliko, peteršilj, zeleno, drobnjak, timijan, rožmarin,...)
  • lososovo olje
  • dodatke (MSM, glukozamin, hondroitin, omega 3 maščobne kisline, pivski kvas, vit. C, vit. E)-prillagajamo in dodajamo po potrebi

Meso, ki ga uporabljamo za pripravo obrokov je kvalitetno, pregledano za človeško prehrano-seveda pa je od tega veliko delov, ki za našo prehrano sploh ne pridejo v poštev-npr. kite, mastni kosi, itd. V obdobju brejosti psicam obroke nekoliko prilagodim, prav tako pa rastočim mladičem. Opažam, da ljudi pogosto skrbi, da obroki ki jih sami pripravijo za svoje ljubljenčke niso uravnoteženi. V kolikor se pripravlja obroke raznoliko in po določenih pravilih je vsaka skrb odveč. Cilj je, da se doseže ravnotežje vseh hranilnih snovi, ki jih pes potrebuje znotraj nekega obdobja, npr. 2-3 tednov, kajti popolnoma uravnotežene obroke je nemogoče pripraviti. Tudi zase si verjetno ne tehtate in preračunavate vsakega obroka posebej, ter ugotavljate ali ste zaužili dovolj beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov, vitaminov, mineralov in mikroelementov...

Ne pozabite. K surovi prehrani obvezno sodijo tudi mesnate kosti. Surove mesnate kosti za pse niso nevarne-seveda kadar uporabimo primerne dele in primerno velike kose. Še več-so obvezen del hranjenja psov s surovo hrano-pomembne da uravnajo delež kalcija in fosforja v obrokih (kosti vsebujejo veliko kalcija, meso pa veliko fosforja).  Primerne so mehkejše mesnate kosti-npr. pišančji in puranji hrbti, vratovi, svinjski ali govej rep, hrustančne prsnice, kosti mladih živali, itd. Vedno pazimo, da dajemo pasmi primerno velike kose, da jih pes ne pogoltne, ampak zgrize. Cevaste, votle kosti odraslih živali (take kot npr. kupimo v trgovini za govejo juho) za pse niso primerne. So pretrde in lahko (poleg še drugih negativnih vidikov) precej poškodujejo pasje zobe. Prav tako niso primerne kuhane ali pečene kosti. Pri toplotni obdelavi se namreč spremeni struktura, kosti postanejo slabo prebavljive in drobljive ter se zlahka lomijo v špice, kar pa je lahko zelo nevarno. Tudi povsem gole (obrane) kosti niso primerne. Kot lahko vidite na slikah nikoli ne hranimo golih kosti, ampak dobijo psi celo bedro, hrbet, vrat, rebra z mesom. Ob glodanju kosti si psi čistijo zobe in drastično se zmanjša nastajanje zobnih oblog. Kosti so torej pomemben del surove prehrane (samo meso ni dovolj), pravilno izravnajo obrok (minerali) in naredijo blato bolj kompaktno. Ob glodanju se psi sproščajo in uživajo (dokazano je, da se v možganih pospešeno tvorijo endorfini-hormoni sreče), krepijo svoje čeljusti in se (še posebej mladi psi) kar za nekaj časa prijetno zamotijo.

Še vedno med ljudmi vlada prepričanje, da psi piščančjih kosti ne smejo jesti-a prav te kosti (npr. piščančji hrbti, perutničke) so najbolj primerne za začetnike, saj so mehke in jih psi zlahka zgrizejo in prebavijo. Seveda pa morajo biti surove. Pri nas takšne kosti glodajo že 5 tedenski mladički in zaenkrat še ni bilo težav. No-naj priznam da odraslim psom iz piščančjih hrbtov in različne zelenjave pogosto skuham tudi juho. To je ena izmed jedi, ki jo zares obožujejo in je vsaj nekajkrat na mesec na jedilniku. Mesne juhice so zakon! Pogosto vanje dodam tudi surovo meso (torej nekaj ga skuham, nekaj pa potem dodam surovega). Tako da iz lastnih izkušenj deloma razbijamo tudi ta mit.

Predpriprava sadja in zelenjave v sokovniku - zmes se hrani vedno dodaja surova.

Zakaj mislim, da je surova, doma pripravljena hrana najboljša izbira... Vedno veš, kaj tvoj pes dejansko zaužije, hrana je sveža, nepredelana, visokokakovostna. Naravna hrana ne vsebuje raznih konzervansov, umetni barvil, soli, sladkorja, ojačevalcev okusov oz. umetnih arom... Sestavine so nepredelane (večina predpripravljene hrane je obdelane na visokih temperaturah) in pri tem se ohranijo encimi, esencialne maščobne kisline, vitamini in tudi »koristne« bakterije. Nespremenjena je struktura proteinov oz. aminokislin in vse to omogoča odlično prebavljivost in tudi izkoristljivost. Pasje zobovje je prilagojeno grizenju in trganju mesa, ne pa žvečenju predpripravljenih "kugljic", zmanjša se nastajanje zobnih oblog, ni toliko zadaha. Vsi, ki hranite brikete zagotovo opažate, da psi popijejo veliko vode. Ob prehodu na surovo tudi to odpade. Psi s surovim mesom dobijo namreč ogromno tekočine, zato pijejo največkrat samo še po telesni aktivnosti.

Kaj pa količina?

Priporočena dnevna količina naravne hrane: Približno 2-3% optimalne telesne teže za odrasle pse in 5-10% optimalne telesne teže za mladiče in rastoče pse (rastočim psom količino hrane skrbno odmerjamo in raje ostajamo pri spodnji meji-cilj je zagotoviti vsa potrebna hranila za rast in razvoj, hkrati pa z odvečno težo ne smemo prekomerno obremeniti rastočega skeleta). Za 50 kg odraslega švicarja to pomeni približno 1 do 1,5 kg hrane na dan. Količina je odvisna tudi od vrste (kalorične vsebnosti) hrane in seveda na drugi strani od aktivnosti psa. Samo količino zato prilagajamo glede na izgled psa tako, da vzdržujemo idealno telesno težo.

Svoje kosmatince hranimo dvakrat dnevno, saj so švicarji kot vse velike pasme nagnjeni k zasuku želodca. Navadno jih nahranimo po jutranjem in večernem sprehodu. Ker je potrebno imeti kar precej zaloge imamo za pse 2 skrinji, kjer meso skladiščimo.

Mladički...

Tudi naši mladiči so hranjeni na tak način. Če smo pri prvem leglu dajali večinoma brikete in meso le občasno, sem bolj intenzivno nov način prehrane začela uvajati pri našem drugem leglu v letu 2008, ko je približno tretjino obrokov predstavljala briketirana hrana, dve tretjini pa kuhana ali surova. Naraven način prehrane je mladičem zelo odgovarjal, zato ni bilo nič presenetljivega, da sem pri tretjem leglu v letu 2010 mladiče do skoraj 6. tedna starosti hranila izključno z naravno hrano (niso dobivali nobenih briketov ali predpripravljene hrane, ampak samo sveže sestavine) in smo brikete uvedli šele kasneje, da smo jih do odhoda v nove domove navadili tudi na ta način prehrane (mnogo novih lastnikov se zaradi praktičnosti še vedno odloča za hranjenje z briketi). Tudi v prihodnje bodo naša legla hranjena podobno saj verjamem, da jim s tem še povečamo možnosti za zdrav razvoj skeleta. Prvi obrok, ki ga poleg materinega mleka tam okrog tretjega tedna dobijo je sveže, zmleto goveje meso. Meso kmalu kombiniramo s kozjim mlekom. Nato pa počasi prehajamo na različne vrste mesa in kasneje tudi zelenjave, en ali dva obroka dnevno pa dobivajo v začetku mlečna (npr. zmešamo skuto, kozje mleko, jajček ali dva in mleto meso). Nekje v četrtem ali petem tednu prvič dobijo tudi kosti, navadno najprej piščančje hrbte ali perutničke. Kasnje pa tudi trše, mesnate kosti (posebej ko izraščajo mlečni zobki), ki so namenjene bolj za glodanje in masažo razbolelih dlesni.

Naše osebne izkušnje. Psi so v odlični kondiciji, vitalni, dlaka je sijoča, ni več toliko prdcev, zobje so popolnoma čisti (nobenih zobnih oblog oz. precej manj!), uživajo pri jedi, blato je kompaktno in v manjših količinah,... Vse to je zame dovolj, da me je prepričalo. Cena: podobna kot pri hranjenju visoko kakovostnih briketov. Natančno nisem nikoli preračunavala. Čas: nekoliko več časa porabite za predpripravo obrokov (pakiranje surovin v skrinjo) in občasno za pripravo sveže zelenjave ali prilog.

Podobne kot naše so tudi izkušnje številnih vzrediteljev iz tujine. Številni poročajo da so psi bolj zdravi (zmanjšalo se je število obiskov pri veterinarjih), bolj mišičasti, bolj vitalni in imajo več energije, psice pa laže kotijo (manj problemov pri kotitvah). Mladiči rastejo počasneje in bolj enakomerno (večinoma), manj je problemov z vnetji pokostnice, alergijami in podobnim.


Kar nekaj prijateljev se je po naših dobrih izkušnjah odločilo za tak način hranjenja. Nekateri surovo hrano kombinirajo z briketirano (en obrok dnevno surova hrana, drug briketirana-POZOR: nikoli ne mešajte briketov s surovim mesom, ampak postrezite kot dva ločena obroka-predvsem zaradi različnega časa prebave), drugi so prešli povsem na surovo ali kuhano. Predhodno si je potrebno pridobiti nekaj osnovnega znanja o prehrani in prebrati nekaj literature, vendar se lahko prav vsakdo hitro nauči osnovnih zakonitosti o sestavi obrokov, če le pokaže interes in se malo pozanima. Veliko literature je dostopne tudi na internetu. Obstaja več principov hranjenja surove hrane in prepričana sem, da bo vsak lahko našel ustrezen način zase in za svojega psa. Če nimate časa za pripravo take hrane lahko kupite tudi predpripravljene, zamrznjene surove paketke. Če tudi to ne gre pa svojemu psu vsaj sem in tja privoščite še kaj drugega kot samo brikete.